Oh the gentlemen are talking and the midnight moon is on the riverside They’re drinking up and walking and it is time for me to slide I live in another world, where life and death are memorized Where the earth is strung with lovers pearls and all I see are a dark eyes
—Bob Dylan
Pred približno pol stoletja je Hannah Arendt s tipično pronicljivostjo in bistrovidnostjo duha, ki so ga v veliki meri izoblikovale, a nikakor določile, grozote 20. stoletja, svarila ameriško in svetovno javnost pred poplavo dogodkov, ki lahko, v kolikor jih ne moremo ali nočemo vzeti v zakup, z neusmiljenostjo in neustavljivostjo ‘Niagarskih slapov zgodovine’ privedejo do popolne ohromitve človeških sposobnosti razumevanja in presoje .1 Prevladujoče prepričanje med vodilnimi politiki pa tudi med navadnimi državljani, da je določene neprijetne resnice mogoče nevtralizirati, tako da se jih preprosto pomete pod preprogo, je po mnenju Arendtove postavilo pod vprašaj nič več in nič manj kot nadaljnji obstoj republike.
