Literarni predah •
Dane Zajc: Ocenjevalci
Prišli so ocenjevalci v našo deželo.
Glavni cenilec je hodil spredaj,
za njim pa v cenenem redu,
neprecenljivo v vsakem pogledu
strumno hitelo je ocenjevalcev krdelo.
Prišli so ocenjevalci in ocenili
naše vedenje in naše znanje.
Včerajšnje znanje, današnje znanje so razdelili
na cenilne pole in vpisali vanje
naše razmere in naše mere.
Mere v višino in mere v širino,
mere naše vere,
hitrost naše misli,
tiste od danes in tiste od včeraj,
velikost naših glav,
uporabljivost naših postav,
vse so narisali, vse so zapisali
vse so sešteli, vse so zmnožili,
vse ocenili.
Odšli so ocenjevalci v strogem redu.
Glavni cenilec hodil je spredaj.
Za njim pa po vrsti šli so cenilci,
razmnoževalci in tudi delilci.
V torbah debelih ocene o nas so nosili.
Nas pa ocenjene, zmerjene, stehtane
kakor prebrane knjige so odložili.
Literarni predah •
Bertolt Brecht: Proti zapeljevanju
Ne dajte se zapeljati.
Nobene vrnitve ni.
Že noč stoji med vrati.
Že veter je zaznati.
Nič več se ne zdani.
Ne dajte se preslepiti,
da življenje malo velja.
Morate ga užiti,
saj ko bo treba iti,
še mnogo bo želja.
Ne dajte se utolažiti.
Zelo se vam mudi.
Pustite gnilobo gniti.
Življenja čas čudoviti
vam več na voljo ni.
Ne dajte se zapeljati.
Na tlako in v lakoto.
Česa se vam je bati?
Z vsem živim bo treba zaspati,
ničesar več ne bo.
Privatizacija pitne vode
Ker otroci že dolgo niso več naše največje bogastvo, na mladih pa tudi svet že vsaj od krize ne stoji več, bi lahko cenili in negovali vsaj še tisto, kar imamo in še deluje ter nam zaenkrat še omogoča golo preživetje – pitno vodo. Aja, ne. Tudi nadzor nad virom življenja bomo počasi razprodali oziroma smo s tem procesom že pridno, kot se za Slovence spodobi, začeli. V privatne roke smo prodali že 60% od 29 vodnih virov. Država, tj.vsi mi, smo seveda preslabi gospodarji, da bi zmogli upravljati infrastrukturo ter distribucijo pitne vode.
Neoliberalna Britanija Davida Camerona
Letošnje volitve v Združenem kraljestvu so bile najbolj nepredvidljive v zgodovini. Preteklih pet let konservativno-liberalne vladne koalicije si bo večina Britancev zapomnila po nenehnih prerekanjih med konservativci Davida Camerona in liberalnimi demokrati Nicka Clegga. Čeprav je na začetku petletnega mandata zadnje vlade kazalo, da gospodarski načrt ministra Georga Osborna ne bo obrodil pričakovanih sadov - prepolovljenje proračunskega primanjkljaja, znižanje naraščajoče brezposelnosti in ponovna gospodarska rast - je v zadnjih dveh letih strogi varčevalni program le dobil zmagoslavno zadoščenje med konservativci.
Dolga pot
Praznični konec tedna nas je prestavil še eno leto naprej od velikih delavskih protestov v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja, ki so se utrdili kot zgodovinski mejnik v borbi za delavske pravice. V nasprotju s kontinuirano premico, vzporedno s katero teče naš občutek za čas, pa občutek možnosti uveljavljanja že izborjenih pravic še zdaleč ni tako samoumeven in premo sorazmeren. V skladu z maksimo, da je sprememba edina konstanta, so se od konca 19. stoletja transformirale oblike dela. Z njimi se transformirajo in generirajo tudi nove grožnje že izborjenim pravicam, ki vzbujajo občutek, da je dolga in negotova pot do utopičnega ideala pravice do dela in dostojnega življenja na podlagi opravljenega dela. Še bolj zato, ker se v dobi globalizacije globalizirajo tudi priložnosti in grožnje delavskim pravicam.
Medtem ko se Evropa še vedno ukvarja z visoko stopnjo brezposelnosti in kaotičnimi razmerami na nacionalnih trgih dela, so dnevi pred praznikom pred vrata »trdnjave« Evrope, žal dobesedno, naplavili problem migrantov. Tragedije v Sredozemskem morju so samo eden izmed simptomov evropskega zanemarjanja politike migracij, pravic obstoječih delavcev migrantov ter statusa tujcev na ozemlju evropskih držav na splošno.
Večplastnost teh vprašanj ter kompleksnosti situacije in izzivov 21. stoletja tudi za Evropo zagotavlja, da pot iskanja odgovorov nanje ne bo kratka in ne lahka. Zato se enkrat več kot nujno izhodišče razmišljanj in razprav o lastnih pravicah in pravicah tistih, ki k nam prihajajo kot »drugi« v iskanju dela in boljšega življenja, kaže metoda obuvanja čevljev drugega.
Kot začetek te vaje se vsem razmišljujočim priporoča popotovanje iz Sirije do Evrope, brez turističnih agencij, po dolgi poti in z negotovim ciljem.
Staša Tkalec
Razmišljanje o cerkveni prepovedi istospolnih odnosov
Pozveto po: Garry Gutting: ’Unraveling the Church Ban on Gay Sex’, NYT 12.3.2015
Zbiralci podpisov za razpis referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se poleg drugih takozvanih argumentov proti porokam istospolnih parov zatekajotudi k argumentu zakona naravnega prava. Glede na to, da se je v omenjeno zbiranje podpisov odprto in aktivno vključila tudi slovenska katoliška cerkev, lahko verjamemo, da podlaga za takšna prepričanja pobudnikov referenduma izvira tudi ali pa predvsem iz cerkvenega nauka.
V tem pogledu je zanimiv članek Garyja Guttinga, filozofa in profesorja na Univerzi Notre Dame, v New York Timesu ‘Unraveling the Church Ban on Gay Sex’, kjer obravnava prav to tematiko – naslanjanje Cerkve na naravno pravo in posledice le-tega. Gutting pokaže, da ima tudi resnica katoliške vere različne izvore in da ni nujno vzeti za sveto in dokončno vse tisto, kar piše v Bibliji in obratno, le tisto, kar je v nekem trenutku razumljeno kot zdrava pamet ali naravni razum.
Evropsko (ra)združevanje
Delovanje evropskih institucij je ob zmagi Sirize v Grčiji v vsej svoji brutalnosti pokazalo, na čem temelji ta svetla razvojna pot, ki jo je Slovenija ubrala pred nekaj deset leti. Evropski projekt integracij smo dojemali kot pozitivno vključevanje nekdanjih socialističnih držav v moderno in napredno družino držav, po kateri se lahko zgleduje ves svet. Branik človekovih pravic in temeljnih svoboščin, smo jo opevali… Z neizprosnim postavljanjem diktatov, brezsramnimi posegi v ljudsko suverenost in odločanje, izsiljevanjem šibkejših členov s finančnimi mehanizmi in nadaljevanjem neokolonialnega nadzora nad upravljanjem helenske republike so evropske institucije, s sodelovanjem Mednarodnega denarnega sklada (IMF), odstranile še zadnjo tančico pretveze o dobronamerni normativni sili, ki sledi progresivnim idealom razsvetljenstva.
Tretja oseba ednine, ženskega spola
Orlando je postal ženska – tegane gre tajiti. A v vseh drugih pogledih je Orlando ostal natančno takšen, kot je bil. Čeprav je sprememba spola spremenila njuno prihodnost, pa ni povzročila ničesar, kar bi spremenilo njuno istovetnost.
Virginia Woolf, Orlando
Prehitevam reklamne letake in dnevne novice, vem. Vsaj kak teden prezgodaj je odpirati ‘žensko vprašanje’, ker so v akciji srčki vseh barv in okusov, ker se še cvrejo krofi in šemijo šeme. Pa vendar se bodo reklamne akcije po svoji stari navadi kmalu prelile ena v drugo in Valentinove bombonjere v osmomarčevske, ker prav nič ne more ustaviti parade kiča. Tudi na drugo letošnjo marčevsko nedeljo gre pričakovati nekaj besed, ki praviloma venejo hitreje kot poklonjen cvet, in povorka gre s tempom hitrega časa naprej. Vem, vsebina slehernega praznika je že dolgo v tretjem planu, med tem ko je v ospredju kalup, v katerem se izgubijo tradicija, običaj, pa tudi smisel in pomen za sedanjost ter priložnost za prihodnost.
Varčevanje: »Približno tako prepričljivo kot samorog z vrečko čarobne soli«
Takšna je bila prva misel Marka Blytha, škotskega profesorja mednarodne politične ekonomije na Univerzi Brown v ZDA, ob prebranem uradnem sporočilu skupine G20 leta 2010, ki je obeležil začetek politik varčevanja ali kot so zapisali v uradnem sporočilu: »rasti prijazne fiskalne konsolidacije«.
Da je varčevanje slaba odločitev, ni novost, niti ne več vprašanje. Toda v čem je Blythova knjiga drugačna, ko govori o slabih plateh makroekonomskega zategovanja pasu? Morda prav v tem, da ne govori le o makroekonomiji, številkah, ekonometriji in modelih, temveč o idejah, interesih, zgodovini, političnih ter družbenih posledicah in navsezadnje – o tistih ljudeh, ki zaradi varčevanja najbolj trpijo.
»Tujci? Hvala, ne rabimo!«
At the bottom of enmity between strangers lies indifference.
Søren Kierkegaard
Vem, da je bila pozna pomlad. Morala je biti, ker so noge že počivale v udobnih sandalih in ker so nas na Monastirakiju v dekadentni izložbi sadja premamile češnje. Štiri vihrave študentke smo se nagnetle okrog papirnate vrečke, ki se je pod neučakanimi prsti že začela trgati po robovih. Korak od nas pitnik, pripraven za splakovanje rdečih plodov, ki smo si jih hihitaje zatikale za ušesa, približno v razdalji dveh koš, v katerega smo tekmovaje ciljale njihove lesene sredice. S sladkobo v ustih in atenskim soncem na razgaljeni koži se je zdel to nek drug svet od solunskih ulic, kjer so bile misli pripete na magistrski projekt in globoko gospodarsko krizo, ki se ji začasno doma v Grčiji prvo polovico leta 2010 ni bilo možno izogniti. Sredi tega eskapizma in rahle omotice od pripekajočega sonca nas je našel strašen hrup in trušč.
